SPOŠTOVANE ČLANICE IN ČLANI SINDIKATOV,

SPOŠTOVANE UDELEŽENKE IN UDELEŽENCI

TRADICIONALNEGA DRUŽENJA NA PREDVEČER PRVEGA MAJA TU V GORNJI RADGONI LEPO POZDRAVLJENI

 

Čestitke ob 1. maju – prazniku dela, čestitam tudi za 2. maj, še posebej ker je prav Zveza svobodnih sindikatov Slovenije uspela in s svojo odločnostjo ta praznik v celoti ohranila.

Živimo v času, ko je vse podrejeno kapitalu, vse bolj pa se pozablja na ljudi. Časi za delavstvo so vse manj prijazni. Vendar-le pa je in ostaja 1. maj praznik delavk in delavcev, simbol našega boja za delavske in socialne pravice.

Prvi maj predstavlja mednarodni simbol solidarnosti vseh delavcev in je spomin na dogodke, ki so se zgodili v začetku maja 1886 v Chicagu. Delavci so takrat zahtevali osemurni delavnik, policija pa je njihove demonstracije krvavo zadušila, saj je bilo v spopadu ubitih več ljudi, pet delavcev pa je bilo obsojenih na smrt. V Sloveniji smo prvi maj prvič praznovali leta 1890 in nato vsako leto. Praznik je preživel vojne, razpad držav, poskus ukinjanja.

Živimo v družbi in času, ki ga najbolj zaznamujejo nove tehnologije, še posebej digitalna tehnologija, ki nas na eni strani povezuje na drugi pa razdružuje, predvsem pa usodno vpliva na naše medsebojne odnose. Sindikati v družbi smo vse bolj moteči, vse bolj nepotrebni. Vse prevečkrat je slišati: delavske pravice so največji zaviralci razvoja gospodarstva, nekaj evrov višja minimalna plača bo uničila gospodarstvo, miljarde, ki so se izgubile v bankah, miljarde, ki se izgubljajo v različnih projektih, ne na to nihče ne odreagira.

 

Vedno znova je slišati, da smo kot družba pred velikimi izzivi, pa takoj zatem slišimo, potrebne so strukturne reforme, ki pa so pravzaprav le iskanje poti, so le izgovor za nižanje pravic delavcev. V tem času gospodarske rasti so napovedane spremembe delovnopravne zakonodaje.

 

Sindikati po vsej Evropi ugotavljamo, da vedno večjo obremenitev za zaposlene predstavlja delovni čas. Delo vedno bolj zažira v prosti čas, delodajalci delo organizirajo brez upoštevanj potreb zaposlenih po počitku in družinskem življenju, vedno manj se upošteva zakonodajo s tega področja. ZSSS je pripravila spletno anketo o delovnem času, na katero je bil hiter in številčen odziv. Veliko število anketirancev trdi, da jim delovni čas uničuje družinsko življenje in to je nemajhen problem, še večji problem pa je prerazporejanje delovnega časa, ko je treba oddelati enormno število ur v prerazporejenem delovnem času ali nadur izven rednega delovnega časa, plačila za to pa ni, še posebej v dejavnostih kot so zasebno varovanje, trgovina, dejavnosti gostinstva in turizma, nič manj seveda delovni čas ni pomembna tema v drugih dejavnostih.

 

Za dvig plač pa tako ali tako nikoli ni primeren čas. V času krize ni bil primeren čas, slišali smo le pozive: vsi smo v istem čolnu. Pa smo prebrodili krizne čase, danes je gospodarska rast, trg okreva, kje pa smo mi delavci. Bodimo tudi sedaj v tem času v istem čolnu.

 

V času krize smo bili delavci hudo prizadeti, v času krize smo poslušali, da je potrebna »konkurenčnost«, da nas bo le to izvleklo iz krize, njihovo edino »zdravilo« za krizo pa so bili varčevalni ukrepi, ki so nam delavcem le jemali in plače delavcev so se v času krize le zmanjševale.

 

Plače delavcev, ne le najnižje, so tako v Pomurju, kot v Sloveniji prenizke. S povečevanjem dobičkov se hkrati povečuje neenakost, udeležba delavcev pri bogastvu se še naprej zmanjšuje. Vse bolj usiha tudi socialni dialog. Zato poziv, plače treba urediti drugače. Delavci zahtevamo dostojno plačo, plačo, ki bo omogočala dostojno življenje. Ustvarjamo skupaj, skupaj razdelimo ustvarjeno.

 

Tu je zdravstvena problematika, ne tu sindikati ne smemo dopustiti, da bodo problemi zdravstva vzrok, da se bodo zmanjšale pravice pacientov, ne smem dopustiti, da postane zdravstvena blagajna del državne blagajne.

 

V obravnavi je pokojninske reforma, res, da še v obliki bele knjige, pa vendar-le že kaže svoje namere. Sindikati moramo biti pozorni, kajti 40 let delovne dobe ni enostavno zbrati.  

 

Ne moremo mimo dejstva, da je delo v sindikatih izjemno težko, izjemno težko še posebno v podjetjih, v zavodih. Sindikatov se ne vidi kot partnerja, ampak kot nasprotnika.

 

Sindikati smo želeli in želimo socialni dialog. Imeli smo veliko predlogov, pobud. Pa smo hoteli višjo minimalno plačo, pa smo bili realni, predlagali smo 20 EUR višjo minimalno plačo, pa smo dobili odgovor oster NE. In sindikati smo se dvignili, organizirali demonstracije, minimalna plača se je povečala ne za 20 EUR, ampak za več kot 100 EUR. Pa smo želeli s socialnim dialogom spremembo Zakona o minimalni plači s pobudo, da se najprej iz minimalne plače izloči dodatek za nočno delo, pa smo bili deležni ostrega NE in kaj smo storili, sindikati smo se dvignili, zbrali smo podpise in iz minimalne plače ni izločen le dodatek za nočno delo, temveč tudi dodatek za delo v neugodnem delovnem času: dodatek za delo v nedeljo, na praznik in prosti dan. In da to so primeri, ki nas navdajajo z samozaupanjem, ki nam dajejo moč.

 

Nobena delavska pravica ni podarjena, nobena ni večna. Žal se nič ne zgodi po meri in v korist delavcev samo od sebe. Naj bo danes tudi priložnost, da rečem hvala vsem članom sindikata in priložnost, da povabimo v svoje vrste vse tiste, ki niste člani. Pridružite se nam, skupaj bomo zagotovo zmogli še več.

 

ŽIVEL 1. MAJ – PRAZNIK DELA

 

 

Gornja Radgona, 30. 4. 2017